Intervju z gospodom Francem Bogovičem

V okviru projekta Mladi mladim, kjer se je naša šola ukvarjala s področjem kmetijstva smo se pogovarjali z gospodom Francem Bogovičem, evropskim poslancem in pobudnikom projekta.

Glede na to, da je naša šola v projektu Mladi mladim preučevala področje kmetijstva, smo izkoristili priložnost in zastavili nekaj vprašanj človeku, ki to široko področje pozna zelo dobro, in to z različnih zornih kotov, saj se gospod Bogovič in njegova družina ukvarjajo s sadjarstvom, bil je dolgoletni župan občine Krško, minister, kot poslanec Evropskega parlamenta pa zelo aktivno spremlja dogajanje na področju kmetijstva, in, kar je še pomembneje, s svojim delovanjem skuša pripomoči k  boljši povezanosti šol s  podjetij in ostalimi deležniki, ki bi lahko pripomogli  k razvoju.

Že nekaj časa spremljamo vaš projekt Pametnih vasi, ki je medijsko zelo odmeven. Kaj so torej glavne ideje projekta in v kateri fazi se projekt nahaja? Ima že kakšne konkretne rezultate?

Gre za poskus iskanja rešitev, kako zaustaviti trend izseljevanje prebivalstva s podeželja. Digitalizacija predstavlja pomembno rešitev, predpogoj za to pa so širokopasovne povezave, ki jih bo povečini treba zgraditi z javnimi sredstvi. Podeželje ima v primerjavi z mestnim okoljem za polovico manjšo pokritost s temi povezavami. Samo z izpolnitvijo tega osnovnega pogoja lahko ustvarimo nova delovna mesta na podeželju in na ta način zagotovimo njegovo poseljenost.  Pri Pametnih vaseh gre poleg tehnoloških inovacij tudi za socialne inovacije, kjer je v ospredju človek, ne iskanje profitov. V 70-h je v Sloveniji že obstajal koncept policentričnega razvoja, ki ga je potrebno z ustreznimi prilagoditvami postaviti v 21. stoletje.  Gre za preplet več področij.  Najprej, kot rečeno, je potrebno zgraditi infrastrukturo, nato pa sledijo rešitve na področju  kmetijstva, npr. precizno kmetijstvo z uporabo robotov in senzorjev.  S temi tehnologijami postane kmetijstvo učinkovitejše in okolju prijaznejše (npr. precizno gnojenje, škropljenje …) hkrati pa je zagotovljena sledljivost. Z vzpostavitvijo digitalnih platform lahko povežemo proizvajalce in potrošnike brez vmesnih prodajnih posrednikov. Delitvena ekonomija na področju mehanizacije bi zagotovila obdelanost več površin z modernimi  stroji, ki si jih posameznik ne more kupiti. Naslednje področje je mobilnost na podeželju. Mreža javnega prometa je tu skromnejša in predvsem starejši težko pridejo do zdravnika, gredo po opravkih. Obstajajo pa alternative, ki zapolnjujejo te vrzeli in že rešujejo to težavo s pomočjo občin ali pa s konceptom Sopotnik. Z decentralizacijo poklicev na področju sociale, zdravstva (npr. ljudje ne bi za vsako merjenje krvnega pritiska ali merjenja sladkorja v krvi morali k zdravniku), ter skrbi za starejše (e-help) bi vzpostavili boljšo kakovost življenja na podeželju. Podeželje nudi ogromno priložnosti tudi na področju energetike, od decentraliziranega koncepta energetike, npr. proizvodnja sončne energije na obstoječih strehah, vetrnih elektrarn do t.i. aktivnih odjemalcev, ko daješ v omrežje energijo, kadar je ne potrebuješ. Po Evropi so že uspešni primeri t.i. energetskih zadrug – ljudje varčujejo za starost, tako da vlagajo v elektrarne v svojem kraju, in imajo nato zagotovljen prihodek. Področje turizma je prav tako ključen dejavnik podeželja, kjer se je potrebno še bolj usmeriti v sisteme spletnih rezervacij. Koncept pametnih vasi je zelo širok in primeri dobrih praks, ki po Sloveniji že delujejo, so bili predstavljeni v nizu predstavitev in okroglih miz. Tudi nova skupna kmetijska politika naslavlja precej izzivov, ki jih izpostavlja naš projekt, od digitalizacije, prenosa znanja in generacijsko prenovo, se pravi, da spodbuja mlade, ki jim je digitalni svet bliže, in sofinancira te opreme. Štejem si za velik uspeh, da sem v okviru regionalnega sklada, ki je največji evropski kohezijski sklad, uspel za ruralna območja pridobiti 5 % sredstev oz. 13,5 milijard evrov, znotraj tega pa za koncept Pametnih vasi 2,4 milijard evrov. Na mojo pobudo so bile Pametne vasi prvič uvrščene v zakonodajni tekst EU ob tem, da je zagotovljeno tudi namensko financiranje. Ključen izziv je najti dobre primere in jih razširiti drugam, vključiti lokalne skupnosti in ministrstvo, ki bo pripravilo vse operativne programe, ki bodo osnova za financiranje za razpise.

Kaj se obeta v prihajajoči Skupni kmetijski politiki? Kaj so glaven smernice, novosti?

Usmeritve, ki jih je predlagala komisija temeljijo na treh stebrih: pridelavi hrana, razvoju podeželja in varstvu okolja. Še vedno ostaja vodilna skrb kakovostna pridelava hrane, kako s pomočjo EU zagotoviti dovolj hrane, kmetu primeren dohodek in potrošniku kakovostno in cenovno dosegljivo hrano. Nadaljuje se poudarek na podeželju – kako ob kmetijstvu razvijati podeželje in ga ohraniti poseljenega. Vse bolj pa prihaja v ospredje pomen okolja, torej vpliv na zrak, vodo in biodiverziteto v naravi. Ključna sprememba je prehod iz izpolnjevanja navzkrižne skladnosti v izpolnjevanje ciljev – skupen okvir bo še vedno oblikovala EU,  vsaka država pa bo morala po novem izdelati strateški načrt, ki ga bo morala sooblikovati z vsemi deležniki. Prilagoditi ga bo možno dejanskim razmeram in potrebam posamezne države, zato je ključno pametno postaviti strategijo razvoja kmetijstva do leta 2030. Večji poudarek bodo spet dobile družinske kmetije, da se trend t.i. »grabbinga«, ko finančni špekulanti kupujejo kmetijska zemljišča z namenom pobiranja subvencij, dokončno ustavi. Predlog je, da se določi zgornja meja neposrednih plačil na kmetijo, prav tako bi naj bile subvencije višje za začetne hektarje. Vse to naj bi pripomoglo, da število manjših kmetij ne bi tako hitro upadalo in da imajo tudi manjše kmetije možnost, da pridejo do sredstev in se ohranijo. Drugi izjemno pomemben cilj je generacijski prenos, ki bi spremenil starostno strukturo lastnikov kmetij. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je manj kot 6 % lastnikov kmetij mlajših od 35 let, 31 % lastnikov je starejših od 65 let, 24 % pa predstavlja starostna skupina 55–65 let. Cilj je povečati število mladih lastnikov kmetij in v ta namen je predlagan ukrep, da bi prvih 5 let mladi dobili do 50-odstotni dodatek k subvenciji in povečana sredstva, tudi do 100.000 evrov, za prve investicije. Drugi poudarki se navezujejo na digitalizacijo, prenos znanja in s tem povezano organizacijo svetovalnih služb, kjer jih še ni. Izpostavljene so tudi okoljske smernice, kot je navzkrižna skladnost, ki je minimum, ki ga moraš izpolnjevati, da si lahko upravičen do subvencij (obremenitev kmetijskih površin, kolobarjenje, ustrezno gnojenje…). Na tem področju se zahteve še povečujejo v smeri modelov eko-shem (npr. žive meje za ptice, žuželke, gnojenje z naravnimi gnojili), ki ohranjajo naravne habitate. Ključen problem je predlog komisarja, ki predvideva precejšnje zmanjšanje sredstev v primerjavi s prejšnjo strategijo zaradi Brexita, s čimer se v Evropskem parlamentu ne strinjamo.

Kaj pa povezovanje šolstva in gospodarstva? Sami si že nekaj časa trudite povezati šole in podjetja, poznate tudi uspešne primere povezovanja v tujini, pri nas pa se zdi, da pravega posluha ni.

Nemško govoreče države imajo zelo dobro izdelane modele dualnega sistema izobraževanja. Obiskali smo Kempten na Bavarskem, kjer je center, ki združuje mlekarsko šolo, laboratorij, ki opravlja analize hrane za cel svet,  in poskusni center. Mlekarne zagotovijo šoli najsodobnejšo opremo. Zanimivo pa je, da mora vsak dijak najprej osvojiti povsem osnovno pripravo jogurta, ki ga nato v inštitutu preverijo in je naslednji dan ta jogurt malica v šoli. Nato delajo na starejši opremi, ki zahteva, da poznajo in razumejo procese v podrobnosti, čeprav to na sodobni opremi, ki je sprogramirana, ni več potrebno. Vendar na ta način osvojijo tako biološke kot tehnološke procese. Zanimiv je tudi primer BelOrte – to je eno največjih združenj pridelovalcev zelenjave iz Belgije, Nemčije in Nizozemske – ki ima svoj raziskovalni center, ki preučuje in razvija tehnologije namakanja, križanja sort ipd. Velik poudarek je na povezovanju prakse in znanja ter na iskanju odgovorov, rešitev za problematiko konkretno v okolju, v katerem se pojavlja. Zavedati pa se je treba, da mora biti izobraževanje v podjetjih skrbno načrtovano, da tega ne more početi kdorkoli, kar lepo kaže sistem, ki ga imajo v Avstriji – vajenec je od prvega leta izobraževanja zavarovan, teče mu pokojninska doba, dobi 800 evrov nadomestila. V Avstriji to ni samo stvar države in šolstva, ampak so tudi podjetja zainteresirana za svoj bodoči kader. Ključno vlogo pa tu odigra gospodarska zbornica, ki spremlja trende in pridobi učna mesta za dijake. Gre za širok nabor poklicev, tudi za delovna mesta v javni upravi, ki se izobražujejo na ta način. Verjetno se marsikdo na ta aplikativen način celo več ali pa hitreje nauči oz. pridobi nekatera znanja in veščine. Sam sistem pa je zelo prehoden, torej nekdo, ki je motiviran, ki želi svoje znanje nadgrajevati, ne bo ostal le na ravni poklicne šole.

Kaj pa poklici prihodnosti na področju kmetijstva?

Poklic kmeta je vse bolj kompleksen, biti mora strojnik, tehnolog, administrator in še kaj. To je dobro opisalo mlado dekle, ki se ukvarja s kmetijstvom, z besedami – srce moje kmetije je v moji pisarni, če se želim dobro, pametno odločiti in predvideti, kakšne bodo finančne posledice. Z novimi, sodobnimi tehnologijami prihajajo nove zahteve po znanju, npr. robot za molžo olajša delo, hkrati pa se na osnovi čipa posamezne krave zagotavlja sledljivost. Tako se na podlagi zbranih podatkov o količini in kakovosti mleka izračunava, kakšen je njen optimalni obrok. S tem pa že preidemo na precizno kmetijstvo, katerega cilj je vire čimbolj optimalno izkoristiti. To pomeni, da bodo digitalne veščine nepogrešljive. Treba pa bo prepoznati in premisliti, kako ustvariti neko dodano vrednost poleg osnovne kmetijske dejavnosti, npr. kmetija, katere primarna dejavnost je proizvodnja mleka, bo verjetno poskušala iskati svojo priložnost v predelavi le-tega v jogurte, sire, morda v povezavi s turizmom in tako naprej. Kjer osnovna dejavnost ne zagotavlja vzdržnega poslovnega modela, jo bo treba dopolniti z dodatnimi aktivnostmi, kjer so lahko digitalne tehnologije v veliko pomoč.

Pred kratkim je bila sprejete tudi Direktiva o nepoštenih trgovinskih praksah, kar je pomeni velik uspeh. Kaj bi lahko povedali o tem?

Komisija je prvič priznala, da trg ne bo uredil odnosov v prehranski verigi, saj je prišlo predvsem na strani trgovine do prevelike koncentracije in se je ravnovesje porušilo na škodo pridelovalcev. Direktiva, v kateri je navedenih 16 nepoštenih praks, se mora v dveh letih prenesti v domačo zakonodajo, kjer jih posamezna država lahko nadgradi z domačimi primeri. Direktiva ureja plačilne roke, pogodbena razmerja, npr. da neka trgovina ne more od danes na jutri prekiniti pogodbe o dobavi velikih količin mleka, sadja. Skratka z direktivo se ustvarja pravna podlaga za sodno preganjanje nepoštenih praks, hkrati pa je to signal pridelovalcem, da se bolje povežejo, pa tudi potrošniku, da se zaveda, da s svojimi odločitvami pri nakupu podpira oz. zavrača takšne in drugačne trgovinske prakse. Trgovci se konsolidirajo in prikrito ustvarjajo kartele z namenom, da si izboljšajo pogajalski položaj do pridelovalcev. Slednji morajo na to odgovoriti s podobnim manevrom povezovanja, sodelovanja in skupnega pristopa.

Kakšno prihodnost si želite, kam upate, da se bomo usmerili, ob zavedanju, da so kmetijstvo, okolje, šolstvo, digitalizacija pravzaprav zelo prepletene stvari?

Eden ključnih izzivov družbe v Evropi je, kako zgraditi večjo kohezivnost, ali drugače, da se bo posameznik v tej družbi počutil čim bolj enakovrednega in spoštovanega. Gotovo se začne vse z osnovami, kot so delovna mesta in primerna infrastruktura. Pomembno bo tudi zaustaviti notranje migracije v EU, da se ljudje iz revnejših predelov ne bodo odpravljali s trebuhom za kruhom v bogatejše, razvitejše države, in pa zajeziti migracije s podeželja v mesta. Jaz stavim na Evropo, ki je tako lepa, ker je približno enakomerno poseljena. To je delo politike – torej, kjer trg vsega ne uredi, mora politika storiti svoje. Pri tem pa vidim, da je potrebno razumeti in imeti veliko posluha za to, kako neko uredbo spraviti v življenje. Lažje je, če si se kdaj ukvarjal z ljudmi in njihovimi problemi. Dragocene izkušnje sem si nabral v podjetništvu, ko se je bilo potreba odzivati na razmere na trgu. Ta izkušnja podjetništva pa te obogati tudi z zavedanjem, da davkoplačevalski denar ni tako enostavno zaslužiti, zato ga je potrebno skrbno deliti.

Če gledam na Evropo splošno,  se mi zdi ključno, da se je poleg svojih problemov nujno vedno zavedati tudi problemov drugih okoli sebe (npr. razkorak v državah EU med vzhodom in zahodom). Zato so tako pomembni mehanizmi solidarnosti, ki dvignejo posamezna področja na bolj primerljivo raven (seveda pa so prijemi, kot je bil avstrijski primer z dodeljevanjem nižjih otroških doklad, ker prihajate iz revnejše države in so tam življenjski stroški nižji, milo rečeno, neprimerni). Izzivov je veliko, gotovo pa bo potrebno še naprej aktivno zmanjševati razliko v razvitosti držav članic EU ,kajti samo to vodi v učinkovito delujočo gospodarsko skupnost, ki bo lahko konkurenčno tekmovala z ostalimi svetovnimi gospodarskimi velesilami.

(Skupno 26 obiskov, današnjih obiskov 1)